Rezidenčna umetnika Henrike in Francisco na razstavi Hiša na hribu 2026
Objavljeno: 16. Avg 2026
Pod pokroviteljstvom Založbe Malinc sta zadnji teden v juliju v mežnariji pri Sveti Marjeti ustvarjala umetnika Francisco Tomsich in Henrike von Dewitz.
V raziskovanju duha nekega prostora in skupnosti, ki v njem živi, so še posebej dragoceni zapisi, ki se kot nove podobe vtisnejo v ljudi, ki nek kraj obiščejo prvič in v prostoru tudi umetniško ustvarjajo.
Prav zato se v Hiši na hribu ves čas trudimo vabiti ustvarjalce, ki s s subtilnim opazovanjem skozi svoj izraz in izkušnjo ustvarijo podobe in zapise, ki v vsakodnevnosti vajenih opazovalcih prebudijo nove poglede na svojo vsakdanjost in jim pomagajo zaznati morda še nevidene dimenzije svojega prostora.
Poseben zapis naše vasi skozi pisano besedo in fotografske dnevniške utrinke je ustvarila tudi rezidenčna ustvarjalka Henrike von Dewitz, antropologinja, dokumentaristka in vizualna umetnica.
V času bivanja pri Sv. Marjeti je vsakodnevno raziskovala življenje kraja – hodila med domačine, se z njimi pogovarjala, opazovala okolico in z veliko radovednostjo odkrivala drobne podrobnosti, ki jih domačini pogosto spregledamo.
Svoja opažanja, srečanja in razmišljanja je zbrala v svojevrstnem dnevniku, v katerem se prepletajo osebna izkušnja, občutljiv pogled na prostor ter zgodbe ljudi, ki soustvarjajo identiteto vasi.
Njeni zapisi niso le dokument bivanja, temveč subtilen umetniški portret kraja, ujet skozi oči nekoga, ki ga je prvič odkrival.
V času rezidenčnega bivanja se je Francisco Tomsich pri izboru portretirancev prepustil intuiciji in naključnim srečanjem z ljudmi iz Žleb.
Namesto vnaprej pripravljenega izbora so ga vodili pogovori, prisotnost in osebni stik z domačini.
V času rezidence je nastalo pet portretov – največ, kolikor jih je bilo mogoče ustvariti v obdobju njegovega bivanja.
V mežnariji je kmalu postal prepoznaven del vsakdana – nekakšna »maskota« prostora.
Domačini so se radi ustavljali, opazovali nastajanje del, se z njim pogovarjali in s svojo prisotnostjo pogosto postali tudi navdih za ustvarjanje.
Portreti, ki so nastali, s svojo površino spominjajo na stare stenske freske, ki jih je skozi stoletja zaznamoval zob časa.
Francisco Tomsich je z njemu lastnim likovnim postopkom ustvaril videz razpok, obrabe in plastenja materiala, zaradi česar dela delujejo, kot da so del prostora že od nekdaj.
Sodobni portreti tako vzpostavljajo dialog z zgodovino, spominom in materialnostjo arhitekture ter brišejo mejo med preteklostjo in sedanjostjo.
Rezidenčno bivanje umetnikov Francisca Tomsicha in Henrike von Dewitz je podprla Založba Malinc, partner v projektu Skupaj na vasi.



