ZA SRCE MO // glasbeno performativna skupina


Glasbeno performativna skupina ZA SRCE MO se je formirala konec leta 2016.

Izhodišče vokaliziranega  performansa (tri bivše članice skupine Uluru Katarina Kovač, Valentina Praprotnik, Zvonka T Simčič, ter dve pevki, ki še vedno aktivno sodelujeta v ŽPZ Kombinat Mateja Mavri in  Zvonka Krebelj)  se naslanja na ljudsko izročilo Rezije. Ljudsko izročilo predvsem v tem smislu, da svojega dela nikoli ne notiramo. Instrumentalno skupino dopolnjujeta Blaž Grm in Maruša Jenič.

Po daljšem učenju rezijskih pesmi, s katerim se je Zvonka Simčič intenzivno ukvarjala štiri leta, je to naše petje logično nadaljevanje procesa, ki ga je Zvonka začela. Pela je s Silvano Paletti, Rezijanko, ki ni le ljudska pevka, temveč je tudi prenašalka oddaljene bližine nečesa, česar ne živimo, ampak lahko zgolj obiščemo, se mu približamo. Silvani pravimo kar “Rezijanska šamanka”. Moč njene izraznosti priča nagrada Mira, ki jo je prejela v začetku leta 2016.

Vsebinsko se naše pesmi lahko navezujejo na ljudske pesmi, včasih so približek haiku poeziji ali vsebinam, ki jih nosijo šamanske pesmi. Minimalistično izčiščene. V petju iščemo tista mesta, kjer se srečujejo svetovi, naši in drugi. Od tod izhajamo in tja se podajamo po odgovore, po dialog. Petje vidimo kot eksistencialno nujo, da (si) nekaj povemo, povemo z zvenom svojega glasu, v njegovi prvobitnosti. Ta ni olepšan, ni naučen, je pa naraven in poglobljen hkrati.

Vokaliziranje gradimo na malce sramežljivo zadržanem, emotivnem, melanholično tenkočutnem ženskem vokalu. Ponosne smo, da lahko predstavljamo živo šamansko prisotnost Rezije.



ZA SRCE MO // glasbeno performativna skupina


Glasbeno performativna skupina ZA SRCE MO se je formirala konec leta 2016.

Izhodišče vokaliziranega  performansa (tri bivše članice skupine Uluru Katarina Kovač, Valentina Praprotnik, Zvonka T Simčič, ter dve pevki, ki še vedno aktivno sodelujeta v ŽPZ Kombinat Mateja Mavri in  Zvonka Krebelj)  se naslanja na ljudsko izročilo Rezije. Ljudsko izročilo predvsem v tem smislu, da svojega dela nikoli ne notiramo. Instrumentalno skupino dopolnjujeta Blaž Grm in Maruša Jenič.

Po daljšem učenju rezijskih pesmi, s katerim se je Zvonka Simčič intenzivno ukvarjala štiri leta, je to naše petje logično nadaljevanje procesa, ki ga je Zvonka začela. Pela je s Silvano Paletti, Rezijanko, ki ni le ljudska pevka, temveč je tudi prenašalka oddaljene bližine nečesa, česar ne živimo, ampak lahko zgolj obiščemo, se mu približamo. Silvani pravimo kar “Rezijanska šamanka”. Moč njene izraznosti priča nagrada Mira, ki jo je prejela v začetku leta 2016.

Vsebinsko se naše pesmi lahko navezujejo na ljudske pesmi, včasih so približek haiku poeziji ali vsebinam, ki jih nosijo šamanske pesmi. Minimalistično izčiščene. V petju iščemo tista mesta, kjer se srečujejo svetovi, naši in drugi. Od tod izhajamo in tja se podajamo po odgovore, po dialog. Petje vidimo kot eksistencialno nujo, da (si) nekaj povemo, povemo z zvenom svojega glasu, v njegovi prvobitnosti. Ta ni olepšan, ni naučen, je pa naraven in poglobljen hkrati.

Vokaliziranje gradimo na malce sramežljivo zadržanem, emotivnem, melanholično tenkočutnem ženskem vokalu. Ponosne smo, da lahko predstavljamo živo šamansko prisotnost Rezije.