ZA SRCE MO // glasbeno performativna skupina


Glasbeno performativna skupina ZA SRCE MO se je formirala konec leta 2016.

V izhodišču vokaliziranega performansa (tri bivše članice skupine Uluru Katarina Kovač, Valentina Praprotnik, Zvonka T Simčič ter dve pevki, ki še vedno aktivno sodelujeta v ŽPZ Kombinat Mateja Mavri in  Zvonka Krebelj) se naslanjamo na ljudsko izročilo Rezije. Ljudsko izročilo predvsem v tem smislu, da svojega dela nikoli ne notiramo. Skupino Instrumentalno dopolnjujeta Blaž Grm in Maruša Jenič.

Po daljšem učenju rezijskih pesmi, s katerim se je Zvonka Simčič intenzivno ukvarjala štiri leta, je sedanje petje logično nadaljevanje tega procesa. Pela je s Silvano Paletti, Rezijanko, ki ni le ljudska pevka, temveč je tudi prenašalka oddaljene bližine nečesa, česar ne živimo, ampak lahko zgolj obiščemo, se mu približamo. Silvani pravijo kar “Rezijanska šamanka”. Moč njene izraznosti priča nagrada Mira, ki jo je prejela v začetku leta 2016.

Vsebinsko se pesmi lahko navezujejo na ljudske pesmi, včasih so približek haiku poeziji ali vsebinam, ki jih nosijo šamanske pesmi. Minimalistično izčiščene. V petju iščemo tista mesta, kjer se srečujejo svetovi, naši in drugi. Od tod izhajamo in tja se podajamo po odgovore, po dialog. Petje doživljamo kot eksistencialno nujo, da (si) nekaj povemo, povemo z zvenom svojega glasu, v njegovi prvobitnosti. Ta ni olepšan, ni naučen, je pa naraven in poglobljen hkrati.

Vokaliziranje gradimo na malce sramežljivo zadržanem, emotivnem, melanholično tenkočutnem ženskem vokalu. Ponosne smo, da lahko predstavljamo živo šamansko prisotnost Rezije.



ZA SRCE MO // glasbeno performativna skupina


Glasbeno performativna skupina ZA SRCE MO se je formirala konec leta 2016.

V izhodišču vokaliziranega performansa (tri bivše članice skupine Uluru Katarina Kovač, Valentina Praprotnik, Zvonka T Simčič ter dve pevki, ki še vedno aktivno sodelujeta v ŽPZ Kombinat Mateja Mavri in  Zvonka Krebelj) se naslanjamo na ljudsko izročilo Rezije. Ljudsko izročilo predvsem v tem smislu, da svojega dela nikoli ne notiramo. Skupino Instrumentalno dopolnjujeta Blaž Grm in Maruša Jenič.

Po daljšem učenju rezijskih pesmi, s katerim se je Zvonka Simčič intenzivno ukvarjala štiri leta, je sedanje petje logično nadaljevanje tega procesa. Pela je s Silvano Paletti, Rezijanko, ki ni le ljudska pevka, temveč je tudi prenašalka oddaljene bližine nečesa, česar ne živimo, ampak lahko zgolj obiščemo, se mu približamo. Silvani pravijo kar “Rezijanska šamanka”. Moč njene izraznosti priča nagrada Mira, ki jo je prejela v začetku leta 2016.

Vsebinsko se pesmi lahko navezujejo na ljudske pesmi, včasih so približek haiku poeziji ali vsebinam, ki jih nosijo šamanske pesmi. Minimalistično izčiščene. V petju iščemo tista mesta, kjer se srečujejo svetovi, naši in drugi. Od tod izhajamo in tja se podajamo po odgovore, po dialog. Petje doživljamo kot eksistencialno nujo, da (si) nekaj povemo, povemo z zvenom svojega glasu, v njegovi prvobitnosti. Ta ni olepšan, ni naučen, je pa naraven in poglobljen hkrati.

Vokaliziranje gradimo na malce sramežljivo zadržanem, emotivnem, melanholično tenkočutnem ženskem vokalu. Ponosne smo, da lahko predstavljamo živo šamansko prisotnost Rezije.