Uzvočevanje

Uzvočevanje je interaktivni audio vizualni dogodek.

2009: Grajski park Lipnik na Ljubljanskem gradu, Ploščad ob Zbiljskem jezeru
2010: VSEENJE // Severni mestni park Navje, Galerija Zbilje

Poleg narave in obiskovalcev v projektu sodelujejo tudi: Borut Savski, Franc Cegnar, Igor Kononenko, Ksenija Jus, Miha Tomšič, Zvonka T Simčič in Katarina Živec Kovač // 2009.

Borut Savski, Franc Cegnar, Miha Tomšič, Zvonka T Simčič, Bogdana Herman, Katarina Živec Kovač, Lidija Sušnik, Petra Guček Tomšič, Maruša Jenič, Matej Ocepek // 2010

 Severni mestni park Navje

 galerija Zbilje

Uzvočevanje je interaktivna audio vizualna postavitev v urbanem prostoru, kjer v soodvisnosti narave, ustvarjalcev in obiskovalcev komponiramo komunikacije v zvočni in vizualni podobi. Pomembni del kompozicije zavzema tako narava, kot obiskovalec. Kaj je zvok narave in kako ga slišati? Slika se pretaka v zvok in zvok se spreminja v sliko. Kako neslišni svet narediti slišanega? Kako lahko obiskovalec postane občutljiv tako močno, da se tudi sam odloči postati del kompozicije? Ni pomembno, ali se dotikaš, ali govoriš, poslušaš, gledaš, ali si sogovornik pri pogovoru, ali pa se le premikaš po prostoru. Pomembno je, da si tu, da se zaveš, da si sokreator kompozicije, ki jo ustvarjamo.

Projekt Uzvočevanje pomeni ustvarjati zvok na različnih nivojih, z glasbili, z digitalno kompozicijo, z vokalom. Zvok ki je povzročen z dotikom, zvok kot gib ali kot slika. Zvočno sliko smo delno komponirali pred dogodkom, delno pa se je tako zvočna kot slikovna podoba gradila na samem performansu. Orkester so ne le ustvarjalci, temveč tudi sam prostor kot tak in obiskovalci. Kompozicija z omenjenimi posameznimi izvajalci po naravi stvari ostaja delno naklučna. Za projekt smo si izbrali dva različna prostora, Park Lipnik na Ljubljanskem gradu, ter prostor ob Zbiljskem jezeru. Dva po energiji povsem različna prostora. Eden malce dvignjen nad hrupom mestnega vrveža, postavljen na hribu, ter drugi ob jezeru, v meglicah ravnine, med labodi.

Projekt si v prihodnje želimo razvijat naprej. Gre za subtilne nivoje povezav med obiskovalci, naravo in ustvarjalci. Če stvari absolutno pripraviš v naprej / jih lahko tudi absolutno zafiksiraš. Niso več žive. To so projekti, ki zahtevajo direktno raziskovanje, zgolj razmišljanje in predvidevanje ni dovolj. Potreben je poizkus in ponovni poizkus. Vaja v končni podobi ni možna, ker vedno s svojim uplivom sodelujejo tudi narava in obiskovalci.

Zvonka T Simčič

 Park Lipnik na Ljubljanskem gradu

 Ploščad ob Zbiljskem jezeru

Vse stvari so med seboj prepletene in povezane, pravi kvantna fizika, vse je ENO, pravijo modreci in duhovni učitelji. Znanost opisuje svet po objektivnih principih, duhovnost pa doživlja svet subjektivno in na ta način se znanost in duhovnost dopolnjujeta (http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/IgorKomplementarnost.doc ). Znanost kljub nezzmožnosti, da bi formalizirala in objektivno izmerila subjektivno doživljanje, pa lahko preveri učinke subtilnih polj in na ta način posredno preverja duhovna učenja (http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/Znanost%20preverja%20duhovnost.doc ) Igor Kononenko

Ker zadnje čase rad govorim o fluidnosti prostora in s tem v zvezi z različnimi agregatnimi stanji stvari (in stvarnosti), bi dodal nekaj iz tega področja. Grem nam verjetno za podobne stvari, a jih razlagamo drugače. Meni je blizu ideja o fluidnosti, pretočnosti – mehkosti materialov (in idej) znotraj katerih se gibljemo in ob katere se drgnemo – udarjamo in/ali odbijamo. Pri tem ne gre za idejo stapljanja z okoljem – raztapljanjem v vedno večjo redčino in na koncu razblinjanje (v nič), ampak za ustvarjanje novih dinamik v materialih in novih zgoščin – v neki fazi novih trdnih materialov (in idej) – ter v procesnosti (razpetosti v času) ustvarjanje živih dinamik (konkretnih in abstraktnih – kje je sploh razlika?). Tu se dogajajo relacije (odnosi) – tu je na delu konstruiranje (gradnja, komponiranje, programiranje, kreacija) in demoliranje (razgradnja).

V čas in prostor/ relacije/ material se vpenjamo na očitne in manj očitne načine. V projektu Uzvočevanje preverjamo manj konkretne načine – komaj merljive, komaj dokazljive – pogosto neponovljive. V povratnih zankah součinkovanja (se oproščam: moja dikcija je dikcija sistemskih teorij kompleksnih mehanizmov – nelinearnosti, teorije kaosa, kibernetike in avtopoetike) se rodi potencial, ki lahko ustvari zgoščino (ali redčino). Vzorec (spoznanje) se rodi v peti dimenziji – obstaja pa štiri. Peta dimenzija je kreacija, vse nižje je prokreacija. Umetnost me ne zanima – gre za resnico. Borut Savski